foto: Bobo
Strmo doskočišče smučarski skakalci v večini preskočijo, medtem ko jo naše zastavonoše prevozijo. Vloga zastavonoš je adrenalinska otvoritev planiškega spektakla. Pred tekmovanjem se na vrhu doskočišča letalnice zberejo smučarji, ki v rokah držijo zastave tekmujočih držav. Vožnja po nevarni strmini pa ni njihova edina vloga, pač pa med dvema serijama skrbijo tudi za teptanje oziroma pripravo letalnice.
Biti zastavonoša je čast. Z leti pridobivaš izkušnje in napreduješ. Zastavonoša se rodiš, saj ima le malokdo toliko poguma, da se spusti po planiški letalnici. Eden od neustrašnih planiških zastavonoš, za katerim plapola kanadska zastava, je Urban Nagode.
»Zastavonoša sem že dobrih 6 let. Kljub dolgoletni praksi me na vrhu še vedno stisne pri srcu. Prvih 90 metrov sploh ne veš, kam smučaš, ko pa si enkrat skozi ''radius'', ti odleže. Hitrost je odvisna od snega. Takrat, ko je moker, gremo zastavonoše nekaj čez 100 km/h, če pa je hrbtišče ledeno, lahko dosežemo tudi 120 ali celo 130 km/h.«
Največja čast, ki doleti planiško zastavonošo je spust s slovensko zastavo v roki. Letos je bil to oče slovenskega orla Bora Pavlovčiča – Martin Pavlovčič.
»Zastavonoša sem že 25 let. Najprej sem nosil švicarsko zastavo, zdaj pa so mi zaupali slovensko. Na to sem zelo ponosen, še posebno, ko pridem v iztek in zaslišim vzklike navijačev. Ko pa nastopi himna, se mi koža preprosto naježi. Kljub dolgoletni karieri zastavonoše se še nikoli nisem ponesrečil, sem pa že videl, kako hud je lahko padec.«
