Janko Dernič (10. 6. 1922 – 28. 11. 2013)

Janko Dernič je zaznamoval slovensko smučanje. Po rodu iz Mojstrane, kjer sta imela stric in teta Rabič hotel. Zato smo mu rekli tudi Hotêlov Janko. Teta  Minca je bila odlična tekmovalka v teku na smučeh, učiteljica, ki je vpeljala v osnovno šolo smučanje, mecenka mladih smučarjev in je tudi nečaka Janka zgodaj postavila na smuči.

Janko se je preselil v Ljubljano zaradi študija in se vključil kot alpski tekmovalec v Smučarski klub Enotnost. Kot študent je tekmoval doma in v tujini na akademskih smučarskih tekmah. Njegov pogum je bil brezmejen, tako v mladosti kot tudi, ko je prostočasno smučal. Zato je doživel številne poškodbe in skoraj ni kosti, ki se je ne bi zlomil. Bil je tudi član bivše jugoslovanske reprezentance.

Njegova ljubezen do Planice ga je spremljala vse življenje, vse do visoke starosti. Kot dolgoletni član OK Planica je zapustil globok pečat pri odlični izpeljavi mednarodnih skakalnih tekem. Leta in leta je vodil pripravo skakalnice in letalnice v Planici. Njegova ideja, prva na svetu leta 1949, o spustu zastavonoš na smučeh na otvoritvi tekem v Planici je zaprla sapo gledalcem, ko so državni reprezentanti z zastavami na smučarskih palicah drveli izpod mostička letalnice v iztek. Dosegali so hitrosti tudi čez 110 km/h, med njimi tudi Tine Mulej.

Zbral je številne alpske smučarje, ki so prehodili naprave v Planici, jih zgladili s smučmi, da je bil sneg gladek kot miza. Med njimi je izbral najboljše za nalogo zastavonoš. Doma je hranil vse spiske teptalcev in zastavonoš z letnicami in drugimi podatki. Stene so bile polne fotografij, smučarskih obeležij in vitrine so se šibile od pokalov, kolajn in dragocenih uradnih spominkov. Zapustil nam je dragocen arhiv.

Zadnja leta je bil zadolžen v Planici za svečano proglasitev najboljših. Mislil je na vse, tudi za okras Planice z zastavami. Ker se je enkrat zgodilo, da so pozabili  naročiti velike zastave, je sam odšel v Prekmurje, da se je dogovoril. Tik pred planiškim tednom se je usedel v avto in jih osebno dostavil v Planico. Tak je bil Janko, natančen, delaven, strog, a se je tudi zelo rad nasmejal dovtipom in šalam prijateljev.

Janko Dernič je deloval tudi v alpskem odboru Smučarske zveze Slovenije. Poznali so ga tuji odborniki in vrhunskimi smučarji, s katerimi je prijateljeval. Med njimi, če omenim le Tonija Sailerja in Karla Schranza med številnimi svetovnimi smučarskimi »kanoni«, kot smo jim rekli v preteklosti. Janko Dernič se je redno udeleževal srečanj učiteljev smučanja – veteranov v oktobru Kranjski Gori. Neumorno je slikal in naslednje leto vsej druščini zastonj delil cele šope fotografij. Janko je bil in bo ostal ikona slovenskega smučanja.

Zadnji pozdrav SMUK! našemu prijatelju.

Aleš Guček in prijatelji